VEROUK

VPIS K VEROUKU 2018/19


S prijavnico se vpišejo le tisti otroci, ki bodo v veroučnem letu 2018/19 začeli obiskovati prvi razred in tisti, ki bodo zaradi različnih razlogov verouk v naši župniji obiskovali prvič tudi iz višjih razredov.
Starši, prijavnico dobite v župnišču.

Veroučno leto 2018/19 bomo pričeli s katehetsko nedeljo, se pravi prihodnjo nedeljo 9. 9. 2018, kar pomeni, da ste vsi veroučenci skupaj s starši vabljeni ob 10. uri k sveti maši v farno cerkev. Veroučenci 1. 2. in 3. razreda pa imajo vsak s svojim katehetom prvo veroučno srečanje ob 9. uri, v prostorih kakor sledi iz urnika. Veroučne knjige bodo na voljo od ponedeljka 10. septembra v Cvetlično darilnem butiku, Nuška Polovič. 

Objavljamo okvirni urnik verouka:

1.  razred (Urška)

nedelja ob 9.00 (SD, učilnica proti pošti)

2.  razred (Alana)

nedelja ob 9.00 (verouč. učilnica na župnijskem dvorišču)

3.  razred (Patricija)

nedelja ob 9.00 (SD, verouč. učilnica)

4.  razred (Jana)

sreda ob 15.15 ali četrtek ob 16.00  (SD, verouč. učilnica)

5.  razred (Jana)

sreda ob 16.00 ali četrtek ob 15.15  (SD, verouč. učilnica)

6.  razred (Jana)

sreda ob 14.30 ali četrtek ob 14.30  (SD, verouč. učilnica)

7.  razred (Jana)

 sreda ob 13.45 ali četrtek ob 13.45 (SD, verouč. učilnica)

8.  razred (g. Gorazd)

torek ob 16.00 (SD, verouč. učilnica)

9.  razred (g. Gorazd)

torek ob 15.00 (SD, verouč. učilnica)






Nekaj napotkov za dober začetek veroučnega leta.

Otrok naj k prvi uri verouka prinese podpisano veroučno spričevalo (razen 1. razreda) in prispevek za verouk.

Učbenike in/ali delovne zvezke kupite v Cvetlično-darilnem butiku zraven župnišča.

Liturgični zvezek bodo veroučenci dobili pri verouku.

Verouk je prostovoljen.

Starši, skupaj z otroci ste se odločili za verouk, zato svoje otroke spodbujajte in podpirajte.

Kdor se je odločil, da bo hodil k verouku, se mora držati pravil, ki jih bo določil veroučenčev katehet.



                                                Napovednik priprave na sveto birmo

Prihodnje leto 2019, bo v naši župniji spet birma, na katero se bomo intenzivno pripravljali skupaj z veroučenci 8. in 9. razreda. Starše in botre birmancev prosimo, da se v to pripravo vključite z vso odgovornostjo. Po svojih najboljših močeh in dobri volji, ki temelji tudi na vaši veri, stojte ob strani katehetu naših birmancev g. Gorazdu. Pri tem vas spodbujamo, da se spomnite, kako ste pri krstu svojega otroka, zdaj birmanca, skupaj s krstnim botrom Bogu in sebi obljubili, da boste svojega otroka pripeljali do osebne vere. Sv. Birma je zakrament Sv. Duha, ki vam staršem, botrom in celotni župnijski skupnosti pomaga k poglobitvi vaše in otrokove vere. Zato vas že zdaj vabimo, da si vtisnete v spomin (lahko tudi v pametni telefon) datume, ko vas bomo posebej vabili k sveti maši za prve petke. 5. 10. 2018, 2. 11. 2018, 7. 12. 2018, 4. 1. 2019, 1. 2. 2019, 1. 3. 2019, 5. 4. 2019, 3. 5. 2019, 7. 6. 2019. Datuma birme škofija za našo župnijo še ni določila, kakor hitro bo, vas bomo obvestili. Za birmance pa pripravljamo tudi birmanski vikend, ki bo v Leničevem domu, župnija Kostanjevica na Krki, in sicer od 2. 11. 2018 od 18h do 4. 11. do 12h. Seveda vas vabimo, da skupaj z otroki, vašimi birmanci prihajate ob nedeljah redno k sveti maši in se tudi na tak način duhovno pripravljate na slovesnost svete birme. V času priprav pa bomo organizirali tudi nekaj srečanj za vas starše in botre birmancev.




Dragi veroučenci Nika, Gala, Tamara, Jure, Vid K., Tija, Lea, Matic, Tadej, Ema, Maj P., Tea, Vid P., Lara, Špela, Maj S., Uroš, Jakob, Nik, Blaž, Gašper in katehistinja Florijana!

             Buenos dias (Dober dan), bi vas pozdravili Kubanci, ki govorijo po špansko. In vi bi odgovorili Buenos dias. Če bi bilo do opoldneva (do 12. ure), bi bilo tako. Če bi se pa srečali po 12. uri, bi pa slišali Buenas tardes (Dobro popoldne). In vi bi odgovorili isto: Buenas tardes. Če bi se že stemnilo, pa bi se pozdravili z Buenas noches (Dober večer). In takoj za pozdravom sledi vprašanje: ¿Qué tal? (Kako si?) in vi bi po odgovoru, ki bi se zagotovo glasil Muy bien (Zelo dobro), tudi vprašali  ¿Qué tal? (Španski jezik pri vprašanju postavi v začetku in na koncu povedi znak za vprašaj. Na začetku je vprašaj na glavo postavljen, na koncu pa je »na nogah«. Prav tako je tudi s klicajem).

            Tako smo se najprej dobro pozdravili in ugotovili, da smo vsi zelo dobro, odlično. Vi še posebej, saj bodo kmalu počitnice. Ali se še uporablja »Juhuhu, počitnice so tu«? (Čisto na uho vam povem, samo vam, ki boste kmalu v 6. razredu: Meni so od vsega šolskega leta vedno najbolj ugajale počitnice!).

            Sedaj pa po vrsti: Najprej NAJLEPŠE HVALA vam in vaši katehistinji za vaše čudovito pismo. Potem pa prosim, da oprostite mojemu odlašanju in odlašanju in odlašanju. Oziroma, kako se že temu reče? Oprostite moji lenobi za pisanje! Ampak da boste vedeli, ves čas je bilo vaše pismo na častnem in vidnem mestu v moji sobi. Pa naj bo to pismo tudi majhno priznanje ob koncu šolskega in veroučnega leta za vaše prizadevanje.

Vprašanja, ki ste jih napisali, so zelo izvirna in zanimiva. Čeprav bi bilo vredno odgovoriti na vsako vaše zastavljeno vprašanje vsakemu posebej, pa kaj, ko bi potem morali čakati spet mesece in mesece. Vam pa se že tako mudi na počitnice, a ne? Zato bom napisal kar vsem skupaj.

V elektronski obliki bo pismo »ena, dva, tri« poletelo s Kube v Brežice. Če bi potovalo pismo z avionom, bi še nekako šlo. Če z ladjo, tudi še. Če pa bi vam moral pripeljati pismo poštar s kolesom, potem pa ne vem, kako bi to šlo. Med Kubo in Slovenijo je namreč veliko Atlantsko morje. Koliko v kilometrih meri razdalja od tu do Slovenije, bi moral še izmeriti. Vem samo to, da je razdalja enaka razdalji od tam do Kube! Kakor koli, se mi zdi, da je okrog 9000 km.

Čeprav je takšna razdalja, pa nas združuje ista Zemlja in predvsem isto Stvarnik. Vera v Boga je resnično ena bistvenih stvari, ki nas močno povezuje. Saj smo vsi, kjerkoli, ljudje. Pa ne samo ljudje kar tako. Med seboj smo si bratje in sestre. Ne po krvi, ampak zaradi tega, ker je Jezus Bog prišel na svet kot človek in tako postal naš Brat. In prav zaradi Jezusa smo si tudi mi med seboj bratje in sestre.

So pa gotovo za nekoga, ki pride na Kubo, očitne tudi razlike. Ko bi vi prišli sem, bi vam najprej padli v oči avti. Stari avti, nekateri imajo okrog 60 let in se še vedno gibljejo po cestah. Sicer se iz nekaterih kadi kot iz dimnika. Pa vseeno. Ko bi želeli potovati, bi včasih sicer potovali v avtobusih, včasih pa bi za pot morali »zlezti« na kamion. Nekateri imajo streho, drugi pa so kar odprti. Pred kratkim sem imel srečo, da sem lahko kolo naložil na enega takšnijh kamionov. Bil je brez strehe. Ko je suho, še gre. Le klobuk (sombrero) je treba dati z glavi, ker ti ga sicer odpihe. Tokrat pa nas je na poti  zajela nevihta. Jaz sem imel na kolesu še razno prtljago, ki jo vzamem s seboj za vse potrebno za mašo, petje, igro v krajih, kjer nimajo cerkva in se potem za verouk in mašo srečujemo po hišah. Ko  nas je zajela nevihta, je bil potreben takojšen ukrep: kolo sem položil na tla, vzel z njega vrečke, tudi nahrbtnik sem snel s svojega hrbta, potem pa sem se sklonil nad vse to in se »skril« čim bliže prednji stranici kamiona. Kako čudovito! Sem opazil, da je bil strah, da se bo prtljaga zmočila, odveč. Ko je kamion vozil, nevihtne dežne kaplje niso padle name, ampak jih je hitrost kamiona »sekala« in so padle šele na zadnji del kamioni oziroma ne vem, kam. Tudi bi na cestah opazili veliko konjskih vpreg in kočij, ki so, predvsem v mestih, pomembno prevozno sredstvo. Pa kolo! Kot ga trenutno skoraj dnevno uporabljam, ker je naš kombi na »bolniški«.

Če bi morali za en teden zamenjati s svojimi kolegi kubanskimi šolarji iz 5. razreda, tako, da bi vi prišli sem na Kubo, oni bi pa šli v Slovenijo, mislim, da bi bilo za oboje zanimivo. V enotno šolsko uniformo bi se dan za dnem podajali na pot. Pouk začno ob 8. uri zjutraj in ga končajo ob 16.20 uri popoldne. V mestih so šole na različnih koncih. Tisti, ki živijo na vasi, pa obiskujejo nekaj razredov šole v istem kraju, za višje razrede pa se morajo z avtobusom ali kako drugače podati vsak dan na pot ali pa gredo v internat. Potovanje v poznem popoldnevu! Kar pomislite, čakati na prevoz, ko pride, če pride; pa ko ti vroče sonce »tolče« po glavi, spet drugič te ohladi in omoči nevihta... Želodčki pa tudi že »stokajo«. Ker je vroče, je potrebno veliko tekočine. Voda je najbolj primerna. Odlično je, če je sveže hladna. A kako naj se ohrani ves dan takšna? Imajo posebno tehniko (ki jo vsak pameten človek s pridom uporablja, tudi jaz): čez noč se da plastenko z vodo v skrinjo, da zmrzne (lahko samo polovico, potem pa se pred odhodom dopolni z vodo, da je čimprej za uporabo), potem pa se to plastenko ovije v kakšno brisačo ali kaj podobnega, da jo obvaruje pred vročino in tako zdrži dlje časa. Seveda vsi te tehnike ne morejo uporabljati, saj nimajo povsod hladilnika. Zaradi skoraj celodnevnega pouka, imajo otroci možnost za verouk predvsem ob sobotah in nedeljah. Zaradi velikega števila krajev zunaj mesta in ker se vseh ne da vseh obiskati ob koncu tedna, se srečujemo tudi med tednom. Treba je počakati, da se vrnejo iz šole, potem pa, ko pridejo, se najprej igrajo. Tekajo, kričijo... kot v Sloveniji. Ker sem s kolesom, vzamem s seboj izpraznjeno žogo, da mi zavzame čim manj prostora. Potem vzamem tlačilko in skupaj z otroki usposobimo žogo za igro. Zelo radi se igrajo. Tudi skrivavca. Potem imajo verouk, včasih imamo sv. mašo. Tudi odrasli so navzoči.

Ja, potovanje s kolesom (biciklom) je tudi polno zanimivih dogodivščin. Na kolo moram dati vse potrebno za sv. mašo, za petje, za igro... Kakšen kraj je oddaljen od naše hiše tudi do 30 ali skoraj 40 km. Tedensko je treba prevoziti okrog 400 km (to pa ni mačji kašelj! Tudi »oslovski kašelj« ni).

Jabolka, hruške, marelice ne boste našli na Kubi. Oziroma kaj od tega v trgovini in zelo zelo drago. Bi pa našli sadje, kot so mango, banane, ananas, slive (posebne vrste), češnje (posebne vrste), guanabano (ki ga gotovo še niste jedli, meni pa je izredno všeč), guayaba, avokado,... Jaz bi vam rade volje dal kaj od tega, a kaj, ko elektronska pošta še nima te zmogljivosti prenosa. Če bi se srečali tukaj, pa brez težav. Če bi pa morali iti v trgovino ali pa nabaviti to ali kakšno drugo stvar, pa bi morali odšteti kubanske pesose. Tako se namreč imenuje kubanska valuta.

Večina ljudi zelo preprosto in revno. Večina otrok nima mnogih stvari, ki jih imajo njihovi vrstniki  na drugih koncih sveta, tudi v Sloveniji. Kako veseli so, ko dobijo kakšen bonbon ali kakšno drugo dobroto! Velikokrat slišim: »Ta bonbon ali piškot pa je za mojega bratca ali sestrico ali za koga drugega domačih...« Tisto malo, pa še tisto velikokrat delijo z drugimi. Tudi živijo v zelo skromnih hišah oziroma stanovanjih. Za novogradnjo ali obnovo bi bilo potrebno veliko denarja. Tega pa ne zaslužijo, saj so plače zelo nizke.

In še in še... Stvari bi bilo za celo knjigo. A naj bo zadosti za tokrat. Morda pa se »slišimo« in »se pišemo«, ko boste že zakorakali v 6. razred. Bom ZELO VESEL vaše pošte. Tudi prej, tudi takoj, se lahko kaj oglasite.

Bodite lepo! Lep konec majnika, ki je Marijin mesec, vam želim. Potem pa še nekaj dni pouka v juniju, prejem lepih spričeval, pohval... In dooooooolge počitnice naj bodo za vse prijetne in koristne. Pa na Boga se spomnite vsak dan, ob nedeljah pa k maši, seveda, saj se za pravega kristjana več kot spodobi... in pa kakšno Zdrava Marijo zmolite tudi zame. Vam bom neizmerno hvaležen.

Pozdravite tudi g. Župnika Milana in vaše domače!

Ker je sončno, vam vsem pošiljam en zajeten snop kubanskih sončnih žarkov, Peter


 


Ob katehezi Jezus je trta, mi smo mladike, veroučenec 5. razreda (2014/15) razmišlja tako:

"V pesmi pojemo Jezus, ti si vinska trta in mi mladike tvoje smo. To je res - Jezus nas uči, zato smo mi njegovi otroci, če ga poslušamo in živimo po naukih, ki nas jih on uči - torej smo njegove mladike. Jaz se najbolj spomnim na Jezusa pri sveti maši. Takrat se tudi najbolj pogovarjam z njim, ko molim. Včasih pri sveti maši gledam slike njegovega križevega pota in si mislim, kako se mu je zgodila krivica in kako je trpel. Tudi meni se kdaj zgodi krivica in sem žalosten. Takrat se spomnim na Jezusa, kako je bilo njemu in mi je včasih lažje. Velikokrat pa se pogovarjam z njim, in sicer v molitvi takrat, ko mislim, da mi lahko pomaga. To je ponavadi v šoli pred kontrolno nalogo, ko pri sebi v tišini zmolim največjo molitev Očenaš."

 





 




Comments